Sodno prevajanje zahteva poznavanje prava

Sodni prevajalec je oseba, ki z ustreznim pooblastilom izvaja hitro sodno prevajanje za potrebe sodnega postopka. Je strokovnjak za oba jezika (jezik postopka in jezik zapisnikov) in za pravne zadeve; temeljito mora poznati terminologijo, ki jo uporablja sodišče, na katerem se obravnava zadeva. Postopki so javni, razen če zakon določa drugače.

Zanj velja načelo zaupnosti

Tolmač ne more prevajati besedil, ki jih lahko poznajo samo določene osebe – npr. postopkov, ki potekajo za zaprtimi vrati, ne da bi pri tem kršil pravila o zaupnosti, ki veljajo zanj kot za sodnega tolmača. Ne sme zagotavljati prevodov tretjim osebam. S tem bi kršil pravila zaupnosti, ki veljajo za sodne tolmače, pa tudi za sodne prevajalce, ki so še posebej zavezani, da ne razkrijejo informacij iz spisov ali postopkov, ki so po zakonu ali odločbi zaupne.

Njihova vloga je ključna pri procesu

Ker je sodno prevajanje ena najbolj zapletenih vrst prevodov, je zanj potrebno ustrezno usposabljanje. Hitro sodno prevajanje izvaja prevajalec, ki skrbi za to, da se vse, kar se govori na sodišču, natančno tolmači. Prevajalci imajo pravico, da se udeležijo vsake obravnave, ki poteka v njihovi pristojnosti. Delo tolmača seveda vključuje tolmačenje jezikov, zato je v pomoč, če tekoče govori več kot en jezik.

Vloga tolmača je v postopkih ključnega pomena, saj mora natančno prevesti vse, kar je na sodišču izrečeno, tako da porota in sodnik natančno vesta, kaj želi vsaka priča s svojim pričanjem povedati. Tolmač ima eno samo nalogo – natančno tolmačenje. Njihova naloga je, da ne podajo lastnega mnenja o zadevi; če bi to storili, bi se to lahko obravnavalo kot oblika krivega pričanja, zaradi česar bi jih lahko odpustili z delovnega mesta.

Od tolmačev se prav tako pričakuje, da bodo sodno prevajanje izvajali nepristransko. To pomeni, da ne smejo dopustiti, da bi njihovo osebno mnenje o določenih pričah ali obdolžencih zameglilo njihovo presojo. V celotnem postopku naj bi bili popolnoma neodvisni in nevtralni.